Ljubljana, 12. september 2024 – V do zadnjega sedeža napolnjenem Klubu Cankarjevega doma se je v organizaciji Državnega sveta Republike Slovenije odvila prva razvojna konferenca, katere namen je bil preveriti, kje je Slovenija danes in katere so njene razvojne priložnosti. O perečih izzivih so razpravljali ugledni strokovnjaki, znanstveniki in podjetniki. Poseben poudarek je bil na prihodnjih ukrepih s področij skladnega regionalnega razvoja in gospodarstva, ki sta po mnenju organizatorjev ključna za nadaljnji razvoj države, ter strukturnih reformah, ki zahtevajo prednostno obravnavo s ciljem krepitve odpornosti slovenske družbe na globalne izzive.


Predsednik Državnega sveta Marko Lotrič je uvodoma poudaril proaktivno vlogo Državnega sveta pri iskanju ustreznih zakonodajnih rešitev. »Razpravljati želimo o tem, kako v čim večji meri izkoristiti tako bogate naravne danosti kot tudi bogastvo, ki ga imamo v ljudeh – z namenom, da bi vsi živeli bolje,« je dejal in ocenil, da je velik odziv publike dokaz, da je poglobljena razprava o prihodnosti naše države potrebna in zaželena.


Minister za kohezijo in regionalni razvoj dr. Aleksander Jevšek je poudaril, da živimo v času zapletenih geopolitičnih razmer in številnih globalnih izzivov: »Danes moramo vedeti, kaj nam je storiti, ne da zgolj obstanemo, ampak da se dvignemo. Odgovor je na dlani. Potrebujemo močno državo. Zame. kot ministra, odgovornega za kohezijo in regionalni razvoj, je država močna toliko, kot so močne njene razvojne regije. Če gledam zgolj osrednjeslovensko regijo, smo izjemno močni. Ko pa pogledam ostale razvojne regije, ugotavljam, da imamo resen izziv, ki ga v prihodnjem desetletju lahko rešimo, če se za to odločimo. In kako rešiti izziv, ki ga že rešujemo zadnjih trideset let? Z jasno politično odločitvijo, da je skladen regionalni razvoj ena izmed ključnih prioritet naslednjega desetletja. Politični odločitvi pa morajo slediti ustrezni ukrepi. Zame je namreč skladen regionalni razvoj: delovno mesto z visoko dodano vrednostjo v radiusu 30 km od doma, zdravo in varno okolje ter močen nabor družbenih dejavnosti oziroma storitev. To je tisto k čemur stremimo. V čisto vseh dvanajstih razvojnih regijah.«


Državni sekretar na ministrstvu za javno upravo Jure Trbič je uvodoma izrazil prepričanje, da so široke in tematske razprave, kot je razvojna konferenca Državnega sveta, ključnega pomena za stalno preverjanje razvoja. Poudaril je, da morajo imeti razvojne politike jasen cilj: izboljšanje pogojev življenja za vse državljanke in državljane. Izpostavil je nujnost učinkovitega upravljanja javnega sektorja, dviga zaupanja v pravno državo in zmanjševanja stopnje zaznane korupcije. Kot ključ uspešnega prihodnjega razvoja države izpostavil potrebo po premišljenem strateškem pristopu, tako na državni kot lokalni ravni. Tega pa lahko dosežemo le z vključevanjem širokega nabora deležnikov, zainteresirane javnosti in socialnih partnerjev, je dejal.


Nadaljevanje konference je potekalo v dveh panelih. Prvi panel, ki ga je vodila sekretarka Državnega sveta dr. Monika Kirbiš Rojs, se je osredotočil na regionalno in kohezijsko politiko, pomen lokalne samouprave vključno z vzpostavitvijo druge ravni lokalne samouprave, pokrajin, ter zaupanje v demokracijo.


Direktor Inštituta za ustavno pravo, zaslužni profesor Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in nekdanji ustavni sodnik prof. dr. Ciril Ribičič je ocenil, da sta se vladajoča koalicija in vlada odločili, da ustanovitev pokrajin, ki nam jo narekuje Ustava RS, umakneta z vrha prioritetnih nalog. »Ne boste mi zamerili, če kot ustavni pravnik poudarim, da potiskajo skupaj z pokrajinami v čakalno vrsto tudi Ustavo!,« je bil jasen. Meni, da je odlašati z ustanovitvijo pokrajin nesprejemljivo, saj dosedanje izkušnje dokazujejo, da so lahko stroški ustanavljanja in delovanja pokrajin razmeroma majhni, če jih primerjamo že samo s tem, kaj bi pokrajine lahko storile za odvračanje in preseganje kriznih razmer (spodbujanje ekonomskega razvoja, omejevanje možnosti izbruha ekonomske in finančne krize, izredne razmere na področju zdravja, poplave in druge katastrofe povezane z globalnim segrevanjem). »Boljše poznavanje stanja na terenu in interes ljudi, ki so jih prizadele krizne razmere na posameznem območju, potrjujejo, da je praviloma odziv na krizo hitrejši, učinkovitejši in cenejši, če je odločanje o ukrepih bližje območju, kjer ljudje in njihove lokalne skupnosti posledice krize neposredno občutijo,« je pojasnil.


Župan Občine Slovenska Bistrica in predavatelj na Fakulteti za energetiko Univerze v Mariboru doc. dr. Ivan Žagar je med cilji in razlogi za ustanovitev pokrajin navedel uveljavljanje načela subsidiarnosti, odpravo demokratičnega deficita ter odpravljanje oz. zmanjšanje razvojnih razlik med obstoječimi (administrativnimi) regijami in ocenil, da so pokrajine podlaga za hitrejši in bolj uravnotežen razvoj. Poudaril je, da je ustanovitev pokrajin nujna, če želimo ustaviti ali pa vsaj zmanjšati razvojne razlike, ki iz leta v leto naraščajo. »Pokrajinska ureditev bi omogočila bolj usklajeno aktiviranje domačih razvojnih virov, smotrnejšo rabo sredstev, zahteva jih pa tudi okrepljena regionalna politika v EU in zunaj nje. Nujno je čezmejno povezovanje. In ne nazadnje, kar je še posebej pomembno, ustanovitev pokrajin pomeni tudi prevzem odgovornosti za lasten razvoj,« je pojasnil.


Prof. dr. Simona Kukovič (Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici in Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani) je v prispevku Poti in stranpoti slovenske lokalne samouprave opozorila, da število kandidatov za župane in občinske svetnike pada. Institucionalno imamo v Sloveniji drugega najmočnejšega župana v EU. V Sloveniji ljudje veliko bolj zaupajo lokalnim oblastem kot nacionalnim. Indikator, ki upošteva decentralizacijo oblasti, odgovornosti, volitve in zmogljivosti lokalnih organov ter preglednost in odgovornost lokalnih oblasti, za Slovenijo znaša 6,5, kar je najvišja ocena med vsemi državami (države so ocenjene od 1 do 7, pri čemer 1 izkazuje najmanjšo, 7 pa najvišjo stopnjo demokratičnega napredka). Glede na lokalno davčno avtonomijo je Slovenija na predzadnjem mestu med državami članicami EU, saj so slovenske občine zelo odvisne od nacionalnih transferjev oziroma vsakokratnih pogajanj med župani in vlado.


Prof. dr. Miro Haček (Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani) je v prispevku Miti slovenske lokalne samouprave ocenil, da »potrebujemo raven oblasti, ki bo učinkovita, finančno močna in avtonomna in bo prevzela naloge, za katere so občine prešibke in država prevelika«. Pri določanju števila pokrajin, brez česar ne bo šlo, predlaga, da pogledamo dobro delujoče tuje zglede in upoštevamo svojo lastno preteklost. Po njegovem mnenju je veliko bolj pomembno, da se tehtno določijo naloge in način financiranja ter odnos do lokalne in državne ravni, kot samo število pokrajin. Spomnil je na temeljna načela Evropske listine lokalne samouprave, ki v Sloveniji velja od 1997 naprej, in ocenil, da nam nespoštovanje temeljnih načel listine (načelo subsidiarnosti in načelo koneksitete) že vrsto let povzroča težave.


Direktor Regionalne razvojne agencije za Koroško Uroš Rozman je predstavil dogovor za razvoj regij in druge instrumente. Opozoril je, da v Dogovoru za razvoj regij regionalni razvojni programi niso upoštevani v zadostni meri (npr. zelena infrastruktura tudi za regije, ki so že zelene; vodovod je prioritetno podprt na Primorskem, kljub temu, da so potrebe tudi v drugih regijah, ipd.). Za podporo podjetništvi je v perspektivi 2021-2027 najmanj sredstev do sedaj. Za bolj enakomeren razvoj bi bilo po njegovem mnenju v prehodnem obdobju do ustanovitve pokrajin treba okrepiti obstoječe razvojne regije z boljšimi regionalnimi mehanizmi in večjo avtonomijo ter jim nameniti bistveno več sredstev za uresničevanje njihovih razvojnih potreb ter izvajanje regijskih projektov.


Dr. Sebastjan Jeretič je med izzivi za politično stabilnost Slovenije izpostavil krizo zaupanja v demokracijo, ki je problem celotnega razvitega sveta, nestabilnost političnega prostora in dušenje razvojnega potenciala. Največja težava po njegovem mnenju je, da smo v kulturni oziroma ideološki državljanski vojni. Jeretič meni, da regionalizacija lahko povrne zaupanje v demokracijo in prispeva k politični stabilnosti Slovenije, saj bi pomenila novo dinamiko v političnem prostoru. K političnemu delovanju bi nova ureditev pritegnila nove ljudi z drugačnim profilom, ki bi gojili novo politično kulturo.


Drugi panel, ki ga je vodila izvršna direktorica Združenja Manager Petra Juvančič, se je osredotočil na razvojno vizijo in prioritete nadaljnjega razvoja. Govorci so analizirali poslovno okolje, pretresli sodelovanje gospodarstva, izobraževalnih institucij in skupnosti, spregovorili so tudi o vplivu demografskih sprememb, trgu dela in pasteh zelenega prehoda.


Predsednik Državnega sveta Marko Lotrič je poudaril, da je ekonomska varnost, poleg teritorialne varnosti, prehranske in energetske samooskrbe, eden od temeljev suverenosti države ter da je močno gospodarstvo jamstvo za delovanje družbenih sistemov in podsistemov, za dostojne pokojnine, javno šolstvo in zdravstvo. Predstavil je trenutne razmere v gospodarstvu, ki dušijo konkurenčnost, ter mednarodne ekonomske kazalnike, ki dokazujejo, da se poslovno okolje v Sloveniji poslabšuje. Med razlogi za tako stanje je med drugim navedel nestabilen in nepredvidljiv davčni sistem, visoko davčno obremenitev dela, tog trg dela, manko kadrov, regulativne ovire, neučinkovito črpanje evropskih sredstev ter korupcijo in pomanjkanje transparentnosti v javnih institucijah ter vladnih procesih. Med predlogi izboljšav je izpostavil nujnost izpeljave strukturnih reform, izgradnjo JEK 2, decentralizacijo, krepitev kadrov in zmanjšanje stroškov dela ter revizijo obstoječe zakonodaje.
Nekdanji predsednik uprave Leka d.d. Robert Ljoljo je naslovil pomen sodelovanja gospodarstva, izobraževalnih institucij in skupnosti. Ocenil je, da je krepitev lastnih zmogljivosti na področju biofarmacevtike velika priložnost za Slovenijo. Med izzivi, s katerimi se soočata tako Lek/Sandoz kot gospodarstvo na sploh, pa je izpostavil dolgotrajno pridobivanje gradbenih dovoljenj, pomanjkljivo javno (logistično) infrastrukturo ter pomanjkanje izurjenih strokovnjakov in drugih kadrov. Med nujnimi ukrepi na področju farmacevtske panoge je izpostavil podporno zakonodajno okolje in regulativni okvir za privabljanje talentov, spodbujanje inovacij in razvoja biotehnologije v Sloveniji, sprejem ustreznih prostorskih načrtov, posodobitev izobraževalnega sistema ter podporo prenosu inovacij v (biotehnološka) zagonska in rastoča podjetja s pomočjo inkubatorjev, pospeševalnikov in mentorskih programov.


Prof. dr. Vito Bobek (Univerza za uporabne znanosti FH Joanneum v Gradcu, Ekonomsko-poslovna fakulteta Univerze v Mariboru, član programske skupine na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani) je predstavil kritičen pogled na zeleni prehod. Opozoril je, da bi za Slovenijo, kot majhno in relativno industrijsko odvisno državo, takšen prehod prinesel vrsto izzivov, vključno z izgubo konkurenčnosti, povišanimi stroški energije in negativnimi učinki na zaposlovanje. Osredotočil se je na ekonomske, socialne, tehnološke in infrastrukturne izzive, pa tudi na politične in geopolitične posledice zelenega prehoda. Poudaril je, da zeleni prehod, kot ga trenutno promovira EU, morda ni najboljša rešitev za vse države članice, še posebej ne za manjše in manj razvite države, kot je Slovenija, hkrati pa EU kot celota vse bolj zaostaja za drugimi razvitimi državami. »Namesto enostranskega in pogosto ideološko motiviranega pristopa je nujno potreben kritičen in uravnotežen premislek, ki bo vključeval realne gospodarske, socialne in tehnološke okoliščine ter potrebe vseh državljanov«.


Prof. dr. Jan Grobovšek z Univerze Edinburg je izpostavil, da je BDP na prebivalca v Sloveniji precej nižji od povprečja držav članic EU ter sosednje Avstrije. Ključen dejavnik dolgoročne produktivnosti je demografija. Slovenija ima relativno malo prebivalcev, kar vpliva na konkurenco in ekonomijo obsega, hkrati pa malo število prebivalstva draži fiksni strošek javne uprave na posameznika. Projekcije kažejo tudi, da se bo število prebivalcev v Sloveniji še znižalo. Slovenija ima tudi nizko stopnjo urbanizacije tako glede na število prebivalcev kot tudi glede na stopnjo razvitosti, kar prav tako vpliva na produktivnost in rast poslovnih dejavnosti. Za trenutno stanje je kriva tudi visoka cena nepremičnin v mestnih središčih in dolgotrajno pridobivanje gradbenih dovoljenj.


Predsednik uprave DEWEsoft d.o.o. dr. Jure Knez je spregovoril o temeljnih vrednotah Slovenije, ki bi morale biti osrednje pri oblikovanju našega razvojnega načrta in vizije za prihodnost. Izpostavil je, da so v podjetju najpomembnejši dobri produkti in storitve, ekipa, razvoj in prodajna mreža, med vrednotami pa je na prvem mestu kultura sodelovanja. Za uspešnost družbe je po njegovem mnenju treba energijo usmerjati v skupne cilje, pri čemer nas najbolj ovirajo notranja trenja. Če so osebne temeljne vrednote, na katerih lahko gradimo, spoštovanje in zaupanje, poštenost, medsebojna pomoč, pripadnost in zmernost, potem mora država poskrbeti predvsem za osebno svobodo, samostojnost, učinkovitost, vzgojo in izobraževanje, pregledno trošenje javnih financ in vključenost prebivalstva v procese odločanja.


Prof. dr. Polona Domadenik Muren z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani je med ključnimi izzivi trga dela izpostavila demografski prehod, nove tehnologije, ki zahtevajo usposabljanje in izobraževanje zaposlenih, poveličevanje usklajevanja dela in prostega časa, neenakost v dohodku in premoženju, nizko rast produktivnosti, prepočasno odzivnost izobraževalnega sistema, neizkoriščen potencial socialnega partnerstva ter dejstvo, da globalni trg dela ne deluje. Poseben izziv predstavlja tudi vpliv rabe generativne umetne inteligence, ki lahko ob pravilnem pristopu prinese številne prednosti. Po projekciji Svetovnega gospodarskega foruma iz leta 2022 naj bi do leta 2027 več kot 60 odstotkov delavcev potrebovalo prekvalifikacijo. Z vidika potreb trga dela je treba zato spodbujati vseživljenjsko učenje, predvsem za pridobitev digitalnih kompetenc, ki bodo ključne za delovanje v prihodnji družbi.


Zaključke razvojne konference bo na eni od prihodnjih sej obravnaval plenum Državnega sveta in jih nato posredoval v obravnavo Vladi Republike Slovenije in drugim pristojnim organom.


***
Glavni poudarki konference oziroma osnutki zaključkov:
PANEL 1 / Regionalna/kohezijska politika, lokalna samouprava, vzpostavitev pokrajin, politični sistem


Ustava Republika Slovenije, ki v 143. členu ustrezno ureja pokrajine že vse od leta 2006, je temeljni in najvišji splošni akt, ki je zavezujoč za vse. Zato je vsakršno odlašanje politike z ustanovitvijo pokrajin nesprejemljivo, ustavnopravno nevzdržno ter nedopustno.


Vzpostavitev učinkovitih, finančno močnih in avtonomnih pokrajin je ključnega pomena za reševanje sodobnih razvojnih izzivov, ki jih prinašajo vse pogostejše krizne situacije. Zaradi boljšega poznavanja stanja na terenu, smotrnejše porabe sredstev in interesa prebivalcev so pokrajine kot druga raven lokalne samouprave sposobne prevzeti naloge, za katere so občine prešibke ter država prevelika in preveč oddaljena.


Če trenutno ni zadostne politične volje oz. zagotovljene ustavne večine za sprejetje dogovora glede novih mej pokrajin in s tem ustanovitev pokrajin, je nujno v prehodnem obdobju okrepiti obstoječe razvojne regije z boljšimi regionalnimi mehanizmi in večjo avtonomijo ter jim nameniti bistveno več sredstev za uresničevanje njihovih razvojnih potreb ter izvajanje regijskih projektov.


PANEL 2 / Razvojna vizija in prioritete razvoja Slovenije, vključno z najbolj potrebnimi reformami


Pri oblikovanju in izvajanju zelenega prehoda je ključno, da se v proces vključijo državljani, industrija in drugi deležniki. Namesto vsiljevanja zelene politike od zgoraj navzdol, bi morale tako EU kot države članice spodbujati javne razprave ter pri oblikovanju in sprejemanju ukrepov evropskega zelenega dogovora slediti željam in potrebam prebivalstva in gospodarstva.


Izvajati moramo postopni zeleni prehod namesto radikalnih sprememb, z uravnoteženim pristopom med fosilnimi gorivi, jedrsko energijo in obnovljivimi viri.
Z vlaganjem in spodbujanjem raziskav in razvoja moramo spodbuditi inovacije, ki so ključ do trajnosti.


Demografski podatki kažejo, da se zmanjšuje število rojstev (leta 2023 je bilo 16.989 rojstev), od leta 2017 je naravni prirast negativen (leta 2023 je bil – 4551 prebivalcev), ob tem pa se povečuje delež populacije nad 65 let. Ti demografski trendi ogrožajo vzdržnost pokojninskega in zdravstvenega sistema ter sistema dolgotrajne oskrbe, zaradi premajhnega priliva delovno aktivne populacije pa hkrati ogrožajo tudi potenciale za našo produktivnost in konkurenčnost v globalnem okolju. S tega vidika so zato nujne spodbude s ciljem, da mladi ostanejo v Sloveniji in ne, da se tovrstne ukrepe uvaja le za tujce.


Z vidika potreb trga dela je treba spodbujati vseživljenjsko učenje, predvsem za pridobitev digitalnih kompetenc, ki bodo ključne za delovanje v prihodnji družbi.