Črnomelj, 26. april 2024 – Letošnja državna proslava ob dnevu upora proti okupatorju je na predvečer praznika potekala v Športni dvorani Osnovne šole Mirana Jarca v Črnomlju. Slavnostni govornik je bil predsednik Državnega sveta Republike Slovenije Marko Lotrič.
V nagovoru je Lotrič poudaril, da »Dan upora proti okupatorju obeležuje eno od temeljnih poglavij zgodovine slovenskega naroda, ki ne zadeva le dogodka na dan 27. aprila 1941, same ustanovitve Osvobodilne fronte, ampak odseva širšo željo slovenskega naroda v boju za svobodo, suverenost, samostojnost, mir in državnost«. Izpostavil je pomen zgodovinskega spomina in nacionalne identitete ter potrebo po razumevanju kompleksnosti zgodovinskih dogodkov, prenehanju medsebojnih obtoževanj in izrabe zgodovine za politične namene.
V nadaljevanju je predsednik DS RS Marko Lotrič spregovoril o trenutnih izzivih Slovenije, med katerimi je izpostavil zagotavljanje gospodarske, prehranske in energetske varnosti, premislek glede obrambnih izdatkov in migracij. V luči številnih nemirov na globalni ravni je spomnil, da je mir krhek, vedno večjo grožnjo pa predstavljajo tudi kibernetske grožnje. Vse izzive bomo zmogli, če bomo enotni in solidarni, je pozval.
Govor predsednika Državnega sveta RS v nadaljevanju navajamo v celoti.
Spoštovani.
Spomin na lastno zgodovino je eden od temeljev vsakega naroda. Zgodovinski spomin nam služi kot most med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, oblikuje našo skupno identiteto in zavest.
Kraj današnjega proslavljanja državnega praznika Dan upora proti okupatorju ni bil izbran naključno. Pred osmimi desetletji, 19. in 20. februarja 1944, je v Črnomlju potekalo prvo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Ta je predstavljal zakonodajni in izvršilni organ vse do razglasitve Narodne vlade Slovenije 5. maja 1945.
V Črnomlju je sredi vojne vihre delovalo tudi Slovensko narodno gledališče, ki ga je odporniško gibanje ustanovilo na osvobojenem ozemlju Bele krajine 12. januarja 1944, in je prvo nosilo nedvoumno nacionalno slovensko oznako. S širokim repertoarjem je navduševalo partizansko in drugo publiko. Bilo je fenomen, kot ga med 2. svetovno vojno v vsej Evropi ni bilo in je že v tistih težkih časih nakazovalo na kasnejšo uspešno pot slovenskega teatra in širše slovenske kulture.
V spomin na dogodke pred osmimi desetletji je občinski svet Občine Črnomelj letošnje leto razglasil za Leto domovine, z željo, da bi se na ta način ne le v občini, ampak tudi širše v Sloveniji, simbolično poklonili prizadevanju naših prednikov v boju za narodno samobitnost, s tem pa utrdili zavedanje o pomenu svobode in pozitiven odnos do lastne domovine.
Prav je, da se spominjamo dogodkov, ki so oblikovali našo preteklost in čas, v katerem živimo danes. Krivice in tragedije, ki so jih doživljali naši rojaki, imajo vlogo spomina in opomina. Dosežki na eni in napake na drugi strani nas vodijo v pravično, napredno in boljšo prihodnost.
Dan upora proti okupatorju obeležuje eno od temeljnih poglavij zgodovine slovenskega naroda, ki ne zadeva le dogodka na dan 27. aprila 1941, same ustanovitve Osvobodilne fronte, ampak odseva širšo željo slovenskega naroda v boju za svobodo, suverenost, samostojnost, mir in državnost. Praznik po svojem zgodovinskem izvoru in tudi datumu nosi protifašistično noto, vendar je veliko več kot to.
Slovenci smo narod, ki svojega soseda ni nikoli napadel, smo pa tudi narod, ki se je nadvladi ter poskusom zavojevanja in uničenja vselej uprl. Spomnimo se zgodovine kmečkih uporov, boja proti turškim vpadom ter nenazadnje Soške fronte, v kateri se je borilo in umrlo tudi mnogo Slovencev. Prav tako pa ne smemo pozabiti znamenitega boja TIGRA proti fašizmu ter dejstva, da smo bili Slovenci del velike in zmagovalne protifašistične koalicije. Plebiscit in zadnja, osamosvojitvena vojna, sta nam prvič v zgodovini prinesla neizmerno darilo, samostojno državo. Tega zagotovo ne bi zmogli, če ne bi kot narod poznali enotnosti in solidarnosti in če v naši genski zasnovi ne bi bilo uporništva in vztrajnosti.
Kljub temu, da smo v času osamosvajanja usmerjeni k skupnemu cilju že uspeli doseči enotnost, slovensko dušo še vedno bremenijo dogodki med drugo svetovno vojno in v času po njej. Enotnost med komunisti, krščanskimi demokrati, Sokoli in mnogimi drugimi skupinami, ki jo je spodbudila želja po svobodi in odporu proti fašizmu in nacizmu, in je močno prispevala k moči Osvobodilne fronte, se je žal končala s prevlado ene skupine nad drugimi in z revolucijo.
Nujno je, da dogodke tistega časa razumemo. Zavedati se moramo, da so se v času druge svetovne vojne na naših tleh prepletali okupacija, osvobodilni boj, revolucija, protirevolucija, kolaboracija in državljanska vojna. Poenostavljati zgodovine ne gre. Poskrbeti moramo za obeležja in dostojen pokop vseh žrtev, tako vojnega kot povojnega nasilja. Kolikor je le mogoče, moramo popraviti krivice, predvsem pa prenehati z medsebojnimi obtoževanji, izključevanji in izrabo zgodovine za dnevne potrebe politike ter pri vsem tem spoštovati drugače misleče. Kot predstavnik države in predstavnik povojne generacije si želim, da bi ta tema, ki vnaša razdor med Slovenke in Slovence, enkrat za vselej izginila s političnega diskurza, za dobro vseh nas in prihodnjih generacij.
Vsaka vojna prinese nasilje, smrt, uničenje in trpljenje. Mir je tisti, ki zagotavlja življenje, veselje, blaginjo, pravičnost, sodelovanje, varnost, spoštovanje, svobodo. Zakaj se ob tem zavedanju vsestransko uničujočih posledic vojn, te še vedno dogajajo? Mar se iz zgodovine nismo ničesar naučili? Politični spori, imperializem, ekonomske koristi, verski ekstremizmi, notranje nestabilnosti, zamere iz preteklosti, rivalstva med velesilami, nacionalizmi so sile, ki nas v to potiskajo.
Mir danes ni več samoumeven. Okoli nas divjajo vojne, poslušamo celo grožnje o tretji svetovni vojni. Agresija Rusije nad Ukrajino, vojna v Gazi, kriza v Nikaragvi in napetosti na Kavkazu in v Afriki kažejo na to, kako krhek je svetovni mir in kako blizu smo lahko spopadom, za katere smo še nekaj let nazaj mislili, da nas v času odprtih meja, svobodnega pretoka blaga in ljudi, interneta, umetne inteligence in drugih dosežkov ne morejo več doleteti. Vse kaže, da smo živeli v iluziji, da nam je na tem koncu Evrope dokončno izborjen trajen mir. Če je bil v času obeh svetovnih vojn in osamosvojitvene vojne sovražnik viden, danes napadalca ne vidimo, vemo le, da lahko v trenutku poruši naš način življenja in povzroči nepredstavljivo škodo.
Zaradi številnih groženj smo se tudi v državah razvitega zahoda prisiljeni ukvarjati s staro dilemo med maslom in topovi, torej s temeljnim nasprotjem med civilnimi in obrambnimi izdatki. Povečanje slednjih pomeni namreč manj denarja za druge javne storitve, zato nas pri reševanju te dileme v prihodnje v Sloveniji čaka veliko temeljitega razmisleka in strpnega dialoga. Srečo imamo, da smo bili pred dvajsetimi leti povabljeni v družbo demokratičnih držav severnoatlantskega zavezništva NATA, ki si mir in lastne vrednote zagotavljajo z učinkovito kolektivno obrambo ter deljenjem stroškov samoobrambe.
Ob tem pa mora Slovenija graditi svojo prihodnost na gospodarstvu in ekonomski moči ter prehranski in energetski samooskrbi, saj je to tisto, kar na dolgi rok prispeva k blaginji državljanov, stabilnosti in varnosti.
Ekonomska varnost je eden izmed temeljev suverenosti države. Gospodarstveniki potrebujejo prilagodljivo, predvidljivo in pravično davčno politiko, ki bo spodbujala investicije in gospodarsko aktivnost. Močno gospodarstvo je jamstvo za delovanje družbenih sistemov in podsistemov, za dostojne pokojnine, javno šolstvo in zdravstvo. Nujno moramo izboljšati konkurenčnost gospodarstva, spodbujati investicije v raziskave in razvoj, posodobiti infrastrukturo ter zagotoviti stabilno in mednarodno primerljivo poslovno okolje. Imamo odlična podjetja in posameznike, ki s svojim znanjem in znanjem zaposlenih ter njihovo marljivostjo že prodirajo v svet. Njim se lahko zahvalimo in jim hkrati čestitamo, tako kot mnogim slovenskim športnikom, ki so danes na planetarni ravni ambasadorji naše države.
Glas gospodarstva in podjetništva išče svoj odmev v državni politiki tudi v povezavi s prilagajanjem potrebam trga dela. Kliče po še tesnejšem sodelovanju med gospodarstvom, izobraževalnimi institucijami in zakonodajalci. Kliče po fleksibilni delovni zakonodaji, ki bo v luči starajoče se družbe omogočala hitrejše zaposlovanje tujcev ter zagotovila, da v državi zadržimo talentirane in izobražene posameznike, odlične kadre, ki predstavljajo največje bogastvo Slovenije. Slednje lahko zadržimo le s primernimi pogoji dela, ustreznimi plačami ter možnostmi za razvoj kariere. V naslednjem desetletju bo boj za usposobljene in talentirane kadre vse hujši. Države, ki takih ljudi ne bodo znale privabiti in obdržati, pa bodo vse manj konkurenčne.
Poleg ekonomske varnosti postaja zadnja leta vse pomembnejša tudi prehranska samooskrba, ki zaradi podnebnih sprememb, vse dražjih energentov in birokracije slabi. Kmetje bijejo neizprosen boj z naravo že leta, v zadnjem času pa jih pestijo dodatno še nizke odkupne cene, visoki stroški ter strožja okoljska zakonodaja, ki jih postavlja v nekonkurenčen položaj v primerjavi s proizvajalci hrane iz tretjih držav. Morda bi morala evropska politika stopiti korak nazaj in spremeniti zakonodajo, ki bi dala prednost pridelkom evropskih kmetov pred uvozom hrane dvomljivega porekla iz tretjih držav, slovenska politika pa prilagoditi pravila, da ta ne bi bila strožja od evropskih.
Za ohranitev močnega gospodarstva in splošne blaginje je treba dvigniti tudi energetsko samozadostnost in varnost oskrbe z energijo. Le tako bomo lahko ohranili stroškovno konkurenčnost in zadostno količino trajnostne, zanesljive in cenovno dostopne energije, kot so jedrska energija in energija iz obnovljivih virov.
Na predvečer praznika ne morem mimo tega, da spomnim, da smo Slovenci v preteklosti že dokazali, da imamo močan čut do sočloveka in smo v svojo sredo sprejeli mnoge, ki so iskali zatočišče. Smo empatični do tistih, ki potrebujejo pomoč in tako je edino prav, saj smo bili tudi sami v času stiske in negotovosti deležni toplega sprejema ter pomoči drugih držav.
Drugače je z ilegalnimi migracijami, ki se v zadnjem času ponovno povečujejo in jih mora Slovenija skupaj z Evropsko unijo reševati z vso odgovornostjo in občutljivostjo, s spoštovanjem mednarodnih obveznosti in zagotavljanjem varnosti našim državljanom. Vprašanje suverenosti od nas zahteva, da posebno pozornost namenimo obmejnim območjem. Ne gre le za ilegalne prehode meja, gre tudi za zaščito imovine in slovenske kmetijske zemlje v obmejnem pasu ter ohranjanje poseljenega teritorija, za katerega so naši predniki prelivali kri. Obmejne občine so branik ozemeljske celovitosti naše države.
Spoštovane državljanke, spoštovani državljani.
Ponos, pogum, enotnost, sožitje, medsebojno razumevanje in zaupanje so nas pripeljali do samostojne države. Zavedam se, da je pred nami veliko izzivov, da se mnogi med vami v tem trenutku borite za svoje pravice, dostojne plače in spoštovanje lastnega dostojanstva. Delo se mora splačati, trud in poštenost pa morata biti nagrajena.
Verjamem, da bomo premogli dovolj modrosti in občutka odgovornosti, da bomo znali črpati navdih iz vrednot osamosvojitve, zgodovinskega spomina in sodobnega znanja ter našli načine, da bo Slovenija tudi v prihodnje ostala med najrazvitejšimi državami.
Verjamem tudi, da bomo premogli dovolj modrosti in enotnosti pri ključnih odločitvah, ki bodo prispevale k še večji kakovosti življenja državljank in državljanov, med drugim z uvedbo decentralizacije in druge ravni lokalne samouprave.
Jutri je praznični dan, naj bo živ spomin na narodnoosvobodilni upor, ki je eden od temeljev naše državnosti. Obudimo pogum, enotnost, sožitje ter zaupanje, ki so nas pripeljali do samostojne države. Ko bomo v Sloveniji zmogli biti dovolj strpni zlasti drug do drugega, do drugače mislečih, in ko bomo zmogli z državo ravnati odgovorno in pošteno, bomo lahko še bolj samozavestno sledili svojim ciljem in uresničili svoje potenciale. Le s skupnimi močmi in enotnostjo bomo zmogli.
Za vedno. Za Slovenijo.
Foto: Bobo/Ukom.
Apr 27, 2024