Višnja Gora - Muljava, 2. marec 2024 - Predsednik Državnega sveta Marko Lotrič se je na povabilo župana Občine Ivančna Gorica, državnega svetnika Dušana Strnada kot pohodnik in slavnostni govornik udeležil jubilejnega 30. pohoda po Jurčičevi poti od Višnje Gore do Muljave. 30. pohod je bil posvečen 180-letnici rojstva pisatelja Josipa Jurčiča.
V slavnostnem nagovoru je predsednik DS naslovil aktualnost in pomen Jurčičevega literarnega ustvarjanja, njegovega časnikarskega dela in političnega udejstvovanja ter pomen planinarjenja in skrbi za naravo. Nagovor v nadaljevanju navajamo v celoti.
Spoštovani,
počaščen sem, da vas lahko v imenu Državnega sveta, drugega doma slovenskega parlamenta in prvega doma civilne družbe, ter v svojem osebnem imenu nagovorim na že 30. jubilejnem pohodu po Jurčičevi poti, v času, ko se spominjamo 180-letnice pisateljevega rojstva.
Ob prebiranju del avtorja prvega slovenskega romana, prvega zgodovinskega romana in prve slovenske zgodovinske tragedije, se zavemo, kako zelo je čas relativen, ali pa morda, kako malo se je v vsem tem času spremenilo, medtem, ko se je hkrati spremenilo vse. Čeprav je od prvega izida Kozlovske sodbe v Višnji gori minilo že 157 let, se zdi, da nekateri še vedno tepejo oslovo senco, medtem, ko drugi to opazujejo z zavezanimi očmi.
V luči kmečkih protestov, ki se odvijajo ne le v Sloveniji temveč širom Evropske unije, je prav, da se spomnimo tudi odnosa tedanjih ljudi do pridelovanja hrane, ki ga je Jurčič opisal v romanu Rokovnjači. Ko je snubec družini svoje ljubljene omenil, da ne bo po zemlji ril, ampak bo moko kupoval v trgovini, so mu odgovorili: »Greh je za take reči denar izmetavati, ki doma same zrastejo, če se človek giblje in zemlje ne pusti tako pregrešno v plevelu zaraščene, kakor jo puščaš ti. Kaj vendar misliš? Čemu ti je kmetija, če ne kmetuješ?«
Kmetje danes še kako dobro razumejo pomen pridelave hrane, pripravljeni so prispevati k večji samooskrbnosti in varnosti naroda – saj hrana vendarle je strateško orožje – zdi pa se, da država in tudi Evropska unija kot celota tega dejstva ne jemljeta dovolj resno, ko namesto, da bi spodbudili pridelavo zdrave, lokalno pridelane hrane, pred kmeta postavljata vedno nove birokratske in finančne ovire ter sprejemata zakone in predpise, ki z uvajanjem prekomernih omejitev kmetovanje ovirata ali celo onemogočata.
S tem se ne škoduje le kmetu. S tem se škoduje celotnemu prebivalstvu, ki bo posledično odvisno od uvožene hrane pogosto slabše kakovosti. Hkrati se moramo vsi, na prvem mestu odločevalci, zavedati tudi, da so kmetice in kmetje arhitekti in vzdrževalci krajine, ki jo vsi občudujemo.
Jurčič je bil mojster besede. Kljub temu, da je umrl relativno mlad, je ustvaril bogato zapuščino, iz katere se imamo še marsičesa naučiti. Med drugim tudi tega, kar je dobro vedel sam: da je prenos znanja med generacijami zlata vreden. Kdo ve, koliko literarnih del, če sploh, bi napisal, če ne bi v rosnih letih imel starega očeta, ki mu je bil učitelj pri odkrivanju sveta in mu je s tem, ko mu je pripovedoval pravljice o čarovnicah in strahovih, prigode iz časa turških napadov, o tihotapcih in rokovnjačih in še marsičem zbudil veliko domišljijo in močno ljubezen do domače besede.
Zavedanje pomena prenosa znanja med generacijami na eni - in dejstvo, da smo starajoča se družba na drugi strani, od nas terjata, da o medgeneracijskem sožitju ne le govorimo, temveč storimo vse, kar je v naši moči, da ga tudi v celoti udejanjimo.
V času, ko so Slovenci živeli pod tujim jarmom v Avstrijskem cesarstvu in kasneje v Avstro-ogrski je bil Jurčič urednik pri časopisu Slovenski narod in sourednik Zvona, najstarejše slovenske revije za literaturo, kulturo in družbo. Ob svojem delu je snoval slovenski literarni program in podarjal pomembnost slovenskega jezika, nujnost osamosvojitve Slovencev in podpiral narodno literaturo.
Kot razgledan posameznik, ki je izkušnje nabiral tudi izven današnjih meja Slovenije, je čutil, da se mora vključiti tudi v politično življenje. V sedemdesetih letih 19. stoletja, ki jih je zaznamoval razdor na mladoslovence in staroslovence in hkrati izreden pritisk nemške liberalne vlade z Dunaja na slovenski tabor, je postal ena izmed osrednjih osebnosti slovenskega političnega življenja v Ljubljani.
Na račun političnega udejstvovanja je najverjetneje napisal kako literarno delo manj, zagotovo pa je Josip Jurčič eden izmed velikih žena in mož iz naše preteklosti, ki so prispevali k temu, da so se tisočletne sanje Slovenk in Slovencev o lastni državi udejanjile.
Kljub temu, da je Jurčiča že v 19. stoletju skrbela slovenska razcepljenost, in kljub temu, da razcepljenosti še vedno nismo presegli, smo pri pomembnih vprašanjih v preteklosti vendarle bili sposobni potisniti lastne parcialne interese na stran in stopiti skupaj z namenom doseganja višjega cilja v dobrobit vseh državljank in državljanov in to naj nam bo vzor in vodilo tudi v prihodnje.
In vse to bomo zmogli lažje, če bomo ohranili zdravega duha v zdravem telesu. Na tem mestu se želim še posebej zahvaliti vsem članom planinskega društva, vodnicam in vodnikom in predsedniku Planinske zveze Slovenije, da s številnimi aktivnostmi krepite zavedanje o pomenu planinarjenja, gorništva in skrbi za naravo. Pa tudi, da nam dajete napotke, kako naj se teh aktivnosti lotimo varno.
Spoštovani zbrani,
dovolite mi, da si za konec sposodim še en citat literata, kateremu v čast smo danes zbrani: »Kjer je nevednost, tam je mnogo neumnosti, prazne vere in vraž.« Nadejam se, da boste tudi v prihodnje z dogodki, kot je današnji, prispevali k temu, da bo neumnosti, prazne vere in vraž na slovenski zemlji čim manj.
Hvala.
Foto: Anamarija Špelič/DS in Benjamin Beci/DS.
Mar 02, 2024